Pirogovo je največji muzej na prostem v Evropi. Imenuje se tudi Narodni muzej ukrajinske arhitekture in kulture. Prikazuje življenje ukrajinskega podeželja pred stoletji. Seveda niso pozabili niti na kulinariko.
Konec šestdesetih let je dozorel čas za pokop žrtev genocida v Babi Yarju (33.000 judov). Pojavila se je potreba po mestnem krematoriju. Razmišljanje o industrijskem sežigu trupel je v širši javnosti naletelo na odpor. Zastavljena naloga se je pokazala za zelo občutljivo in je zahtevala kompleksen pristop. Arhitekt Avraham Miletsky je objekt zasnoval tako, da ni vzbujal nobenih asociacij na tehnilčni proces upepeljevanja, ki je potekal znotraj.
Ukrajinski umetnik Kostiantyn Skrytutskyi je na križišču ulic Oles Gonchar in Velyka Zhytomyrska ustvaril Trg intelektualcev. Prepričan je namreč, da kijevska inteligenca postaja vsebolj “ogrožena vrsta”. Skozi skulpture ptic (vodomca, sove, vrana, smrdokavra in vrabca) je skušal okarakterizirati intelektualce. Pod eno od ptic je napis: »Inteligenca je varuh prihodnosti!«
Mačkona na koncu Panoramske ulice – najbolj priljubljenega kijevskega sprehajališča – sta le streljaj oddaljena od Bulgakovove rojstne hiše. S svojo samozavestno pojavnostjo spominjata na Behemota – govorečega mačka iz Mojstra in Margarete.
Sovjetski radarski sistem Duga je bil postavljen leta 1976 in deloval do leta 1989. Bil je del opozorilnega sistema proti balističnim raketam.
Sistem je bil zelo močan – več kot 10 MW in je oddajal v kratkovalovnem radijskem območju. Povzročal je motnje v radiskem in televizijskem signalu kar je burilo domišljijo ljudi. Po nekaterih teorijah naj bi sistem omogočal sovjetom nadzor uma, po drugih naj bi šlo za regulacijo vremena …
27. aprila 1986 ob 14. uri je v mesto Pripjat pripeljalo 1.200 avtobusov. Evakuirali so 47.000 prebivalcev. To je bilo 36 ur po eksploziji, ki je odjeknila v četrtem černobilskem reaktorju. Prebivalcem je bilo rečeno, da odhajajo za tri dni in naj zato ne nosijo ničesar s seboj. Ko so se nekateri želeli kasneje vrniti, jim je to preprečila vojska.
33 let po nesreči ni tu nikogar. Vsi objekti so odprti in propadajo.
V pripjatu ne moreš odkriti nič novega. Vse je bilo že pofotografirano. Pa vendar, stvari so videti drugačne kot pred nekaj leti, in spet drugačne, kot bodo videti čez nekaj let. Minljivost govori svoj monolog.
Samostan sv. Mihaela bi bil sedaj star preko tisoč let. Zunanjost je bila v 18. stoletju obnovljena in barokizirana v lokalnem slogu, notranjost pa je ostala v prvotnem bizantinskem slogu.
Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja se je Stalin odločil za rušenje samostanskega kompleksa, saj je “jemal prostor” trgu pred pompozno neoklasicistično palačo zunanjega ministrstva.
Freske in mozaiki so bili prenešeni v državni muzej umetnin Ermitaž v Sant Petersburg.
Po letu 1991 – po osamosvojitvi Ukrajine, so cerkev rekonstruirali in leta 1999 ponovno odprli. Hkrati so zaprosili Rusijo za vrnitev fresk. Konec leta 2016 je bila vrnejna prva.
Nedavni komentarji