V megli smo se z vzpenjačo povzpeli do Ski hotela Vogel (1535 m), nato pa peš v upanju, da ujamemo sonce, čez planino Zadnji Vogel na Vogel (1922 m). Družinski izlet s tremi najstniki se kaj hitro lahko sprevrže v neznosno nerganje, če jim ne ponudiš doživetja. Tokrat smo imeli srečo. Kakih sto višinskih metrov pod vrhom smo prebili meglo in pred nami se je odprl pogled na Triglav. Sonce nam je posijalo v hrbet in v megli pod nami so se zrisale naše sence, okoli glav pa so se pojavile nekakšne avreole. Pojav, ki ga redko doživiš.
Odsevi z jutranjega sprehoda.
Jutro v Savljah.
Ni treba biti ravno poznavalec umetnosti, da v etruščanskem razpotegnjenem dečku prepoznaš navdih za kasnejše ustvarjanje skulptur Alberta Giacomettija. Muzej Etrusco Guarnacci v Volteri hrani eno pomembnejših zbirk etruščanske umetnosti v Italiji.
Srednjeveško hribovsko mestece Voltera, na zahodnem delu Toskane, je bil še zadnji postanek pred potjo domov. Kosilo na Piazzi dei Priori s pogledom na najstarejšo gotsko mestno hišo v Toskani. Ta naj bi bila vzor firenški Palazzo Vecchio.
Če česa v slovenskem podeželjskem okolju ne prenesem, so to ciprese, in če mi je kaj v toskanski pokrajini zares všeč, so to ciprese. Paradoks!
Zjutraj sem se ponovno povzpel na Torre del Mangia. Do vrha vodijo 503 stopnice, kjer se ti z višine 102 m odpre pogled na Piazzo del Campo. Vzhodno jutranje sonce meče senco na polkrožni trg. Poleg ljudi, ki prečkajo trg, se na opečnih tlakovcih zarisujejo tudi sence golobov, ki nenehno preletavajo nebo nad osrednjim sienskim trgom. Opečna gotska arhitektura, ki zaobjema trg, je pravo nasprotje marmorju firenške renesanse. Če lahko rečemo za Firence, da so veličastne, je Siena ljubka.
Ne glede na to, da z Janjo rada kampirava, sva si v Sieni vzela hotel (Albergo Tre Donzelle) v neposredni bližini Il Campa, kar nama je omogočilo večerno posedanje po trgu.
Siena me vedno očara. Ko sem tam ali ko mislim nanjo.
Polje koruze v dopoldanski svetlobi. Razlog, da se za nekaj deset minut ustavim.
Nedavni komentarji