10
Maj
Samostan sv. Mihaela bi bil sedaj star preko tisoč let. Zunanjost je bila v 18. stoletju obnovljena in barokizirana v lokalnem slogu, notranjost pa je ostala v prvotnem bizantinskem slogu.
Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja se je Stalin odločil za rušenje samostanskega kompleksa, saj je “jemal prostor” trgu pred pompozno neoklasicistično palačo zunanjega ministrstva.
Freske in mozaiki so bili prenešeni v državni muzej umetnin Ermitaž v Sant Petersburg.
Po letu 1991 – po osamosvojitvi Ukrajine, so cerkev rekonstruirali in leta 1999 ponovno odprli. Hkrati so zaprosili Rusijo za vrnitev fresk. Konec leta 2016 je bila vrnejna prva.
Pred odhodom iz Provanse domov sva si z Janjo vzela čas za ogled Musée National Marc Chagall v Nici.
Muzej so odprli leta 1973 v navzočnosti Marca Chagalla na njegov 86. rojstni dan. Gre za edinstven primer nacionalnega muzeja, posvečenega umetniku še za časa njegovega življenja. Chagall je pri zasnovi in gradnji muzeja sodeloval z arhitektom Andrejem Hermantom. Želel si je ustvariti intimen prostor, da bi celoten kompleks deloval ne toliko kot muzej, temveč kot hiša. Stavbo obdaja bujen mediteranski vrt, kjer je ribnik in Chagallov mozaik.
Posebno impresiven je ciklus slik Visoka pesem (Le Cantique des Cantiques). Gre za biblijsko navdihnjen ciklus petih platen, ki nas odpelje v nadrealističen preplet čutnega in duhovnega.
Roussillon je vasica, ki se je razvila v bližini kamnolomov okre. Pri gradnji stavb so bili bloki okre gradbena osnova, kar daje zaselku tipičen videz. Vzhodno od vasice so kamnolomi, kjer se lahko sprehodimo med naravnimi skulpturami, ki so obarvane v 17 odtenkih okre.
Na potovanju po Provansi si je v času kosila najbolje naročiti plat du jour – dnevno ploščo. Ta ni draga, postrežejo jo relativno hitro, količine pa niso take, da bi podlegel siesti. Plat du jour običajno vsebuje meso, krompir ali riž ter zelenjavo. Od zelenjave so me v Provansi najbolj navdušili pečeni paradižniki, ki jih pogosto strežejo kot del priloge. Zraven paše še kozarček mrzlega rozeja in seveda pogled na ulično dogajanje. Če vse to ne uspe potešiti lakote, so tu še vedno v rezervi palačinke. Zame s čokolado, mandlji in vanilijevim sladoledom.
Abbaye de Sénanque je v 12 stoletju zgrajena opatija, umeščena med prostrana polja sivke. Romanski arhitekturni kompleks je zgrajen iz kamnitih klesancev, z razmeroma majhnimi okni, ter krit s skrilom. Znotraj je tipično polkrožno banjasto obokanje z odsotnostjo vsakega nepotrebnega dekorja.
Kapela opatije se za javnost odpre petkrat na dan, ko lahko tudi turisti prisostvujejo obredom cistercijanskih menihov. Z molitvijo hvalnic začnejo že zjutraj ob 4:30. Sem prepričan, da takrat še ni gneče, kot je ob desetih dopoldne, ko se odpre trgovina z njihovimi domačimi izdelki.
Avignon, mesto na obrežju reke Rone, predstavlja vrata v Provanso. Srednjeveško obzidje, ki varuje mesto, je dolgo 4,5 kilometra, ima 39 stolpov ter sedem vrat.
V 14. stoletju (od 1309 do 1377) je bil Avignon zatočišče sedmih papežev, ki so si postopno zgradili veličastno utrjeno palačo, imenovano Palais des Papes. Sprehod skozi palačo nam razkrije marsikatero podrobnost iz življenja takratnih papežev.
Proti koncu življenja je Vincent Van Gogh dobro leto preživel v Arlesu. Tam je v 15 mesecih naslikal 300 platen.
Arležani Van Gogha niso dobro sprejeli. Šele po smrti, ko je zaslovel, so ga začeli ceniti. Takrat so se začele tudi v Arlesu pojavljati znamenitosti, ki spominjajo na tega velikega mojstra. Na primer Café Van Gogh na Palace du Forum so prenovili tako, da izgleda kot s slike Nočna kavarna.
Z Janjo sva si nekaj Van Goghovih del ogledala v Fondation Vincent Van Gogh (Arles). Tu so razstavljeni tudi Picasso, Monticelli, Polke, Richier, Calder … in drugi.
Pred vzhodnim vhodom (Porte Narbonnaise) v mestno obzidje Carcassonna leži majhno pokopališče iz 19. stoletja. Beli kamniti ali litoželezni križi s kuliso mestnega obzidja s srednjeveškimi stolpi ustvarjajo slikovite scene.
Cercles Concentriques Excentriques je projekt vizualnega umetnika Felice Varinija, s katerim so leta 2017 počastili dvajsetletnico umestitve mestnega obzidja Carcassonna in kanala (Canal du Midi), ki povezuje reko Garono s Sredozemskim morjem, na seznam UNESCOve svetovne dediščine.
Gre za dogodek in situ, ki povezuje kulturno dediščino s sodobno umetnostjo. Rumeni krogi, nalepljeni na obzidje, so z različnih stojišč in perspektiv različno percipirani.
Nedavni komentarji