Če je do sedaj veljalo, da sistem mikro 4/3 pri srednjih goriščih ne ponuja možnosti za boke, to za objektiv M. Zuiko 25 mm (50 ekvivalent FF) f/1.2 ne drži. Krasen svetlobno močan objektiv, ki je splošno uporaben, pride še posebej prav pri fotografiranju hrane. Z razponom zaslonke med 1.2 do 16 ponuja možnost izbire intenzivnosti bokeja.
Cake popsi so eno od Janjinih kulinaričnih področij za izražanje kreativnosti.
Vsaka zima nas ne obdari z ugodnimi razmerami za ledno plezanje. Trenutno je pomrznjenih vseh pet slapov soteske Pekel. S Samom in Rokom smo se zjutraj podali na foto “lov” med plezanjem slapov. Pri četrtem slapu nas je pričakalo neprijetno presenečenje. Ko je Rok preplezal že približno dve tretjini slapa, se je s tolmuna nad slapom nenadoma začela izlivati voda. Preden se je tolmun izpraznil, je po slapu steklo nekaj kubikov vode. Pri minus petih stopinjah, je bilo to za Roka skrajno neprijetno. Ni kaj, moral je “prilesti” do vrha.
Z avtomobilom do Vipave, nato z Velikim vozom do Severnice. Polaris – Severnica, je ena ključnih zvezd, ki jo moramo upoštevati pri načrtovanju nočne fotografije. Navidezno kroženje zvezd okoli Severnice je običajno zelo močan vizualni element. Pri vipavskem Starem gradu pa je tu še romanski »bergfrid« – stolp, ki s svojo prizemljenostjo ustvarja kontrast dinamiki plešočega nočnega neba.
Zunanjost ruševine je osvetljevala Luna. Včeraj je bil prvi krajec. Notranjost pa sem osvetlil z dvema daljinsko vodenima bliskavicama, ki sta svetlo izrisali konture obeh okenskih lokov južne strani stolpa.
Kako so razmišljali Bogenski grofje, ko so skoraj pred tisoč leti gradili grad, ne vem. Dejstvo pa je, da je njihova arhitektura tudi sedaj, kot ruševina, lepa.
V novo leto smo stopili s prijetnim družinskim izletom na Brda. Dvatisočak (2008 m), ki se vzpenja nad planino Lipanco, te na vrhu nagradi s čudovitim razgledom na Triglav, vrhove nad dolino Krme, zahodne in osrednje Karavanke, Grintovec, … Pokljuko in Jelovico ter verigo Spodnjih Bohinjskih planin.
Ena od Nenadovih kulinaričnih mojstrovin.
Še ena decembrska noč pod zvezdami (skupaj z Gorazdom in Samom). Mangart (2677 m) je bil tokrat divji – temperatura skoraj deset pod ničlo in močan veter. Nekaj nočnih fotografij s križem, nato so nebo zaprli oblaki. Po enajsti se je začelo spet odpirati, zato sem tek oblakov izkoristil za time lapse, ki je nastajal do pol ene ure zjutraj. Čez nekaj ur se je nebo sčistilo. Samo je pristavil kavo. Ojej, mleko smo pozabili doma. Od mlečnega je ostala samo Mlečna cesta in še ta je ob svitu izginila.
Ko sva s Samom parkirala na Vršiču (1737 m), se je ravno začelo mračiti. Slabi dve uri hoje ob skoraj polni luni (4 dni pred ščipom) in prispela sva na vrh Velike Mojstrovke (2366 m). Noč je bila jasna. Pokrajino je luna tako močno osvetlila, da sem se moral pri post-produkciji RAW datotek poslužiti gradientnega filtra za podekspozicijo prvega plana – zasnežene pokrajine gora, s čimer sem dosegel večjo globino drugega plana – zvezdnega neba. Ko je ob štirih zjutraj luna zašla, sem naredil še nekaj pokrajinskih posnetkov s silhueto gora.
Skrivnosten, narativno zadržan Pajkov cikel abstraktnih fotografij z naslovom Marpissa se mi zdi posrečena izbira za odprtje novih razstavnih prostorov v kleti Narodne galerije v Ljubljani. Po prenovi so v galeriji sedaj našle prostor tudi fotografske razstave.
Nedavni komentarji