V Galeriji mesta Ptuj si ogledam razstavo Tuga Sušnika z naslovom Kvazimodo 2. S svojo sproščeno barvitostjo ustvarja pravi kontrapunkt akromatičnosti beline v snežni metež potopljene vedute historičnega mestnega jedra.
Ob popoldanskem vračanju v hotel grem spet mimo MuziKafeja. Iz lokala se sliši Love came here Lhase de Sela. Ne morem se upreti, da ne vstopim in popijem kave. Simpatična retro oprema interierja me zvabi da v ogledalu naredim selfi.
Med pohajanjem mimo hiš starega dela Ptuja, me na vzhodni fasadi MuziKafeja zaustavi zid poezije. Raznoteri citati, uokvirjeni v pisane kroge, razkrivajo pestro zastopanost avtorjev na Dnevih poezije. Z enega od krogov preberem:
Svetlobno onesnaženje je del realnosti na stiku neokrnjene narave in urbanega okolja. Sevanje lahko obarva oblake nad mesti, tudi če nam pogled nad virom osvetlitve zastirajo hribi. Skrajnost v svetlobnem onesnaževanju predstavljajo smučišča in druge rekreacijske površine, ki si v zimskem času lastijo pravico do kalenja vizualne spokojnosti nočne krajine.
Pomrznjeno jezero Jasna v Kranjski Gori je zaradi svoje obdanosti s hrobi lep fotografski motiv. Vendar moramo za nočno fotografiranje počakati skoraj do enajstih, ko ugasnejo luči okoliških smučišč.
Prebujanje jutra v hribih je eno lepših doživetij. Svitati se je začelo ob 5:40, sončni vzhod pa je bil napovedan ob 7:25. Ker pogled proti vzhodu zastira Rjavina (2532 m), se je sonce prikazalo šele okrog osmih. Paleta barv se je spreminjala od roza, rdeče, prek oranžne do rumene. Med pitjem kave, ki jo je Samo začel kuhati že kmalu po peti uri, sem naredil kar nekaj posnetkov.
Velika Mojstrovka (2366 m) je pozimi s primerno opremo relativno lahko dostopen dvatisočak. Med hribe je tako umeščena, da je ponoči svetlobno onesnaženje malo vidno. Noč na mojstrovki daje občutek divjosti in samote. Proti jugozahodu se bohotita Jalovec in Mangart, ki ustvarjata krasno kuliso za nočno fotografijo.
S Samom sva izrabila čas, ko je Vršič skoraj do vrha prevozen, hkrati pa so še zadnji dnevi lepega vremena pred napovedanim ponovnim sneženjem. Luna je bila skoraj polna, tako da za nočni vzpon nisva potrebovala svetilke, saj je mesečina ob jasni noči zadoščala.
Sij mesečine pa je za nočno pokrajinsko fotografijo neugoden. Pokrajina je močno osvetljena in daje vtis dnevne fotografije, zvezde v ozadju pa se zato rišejo manj izrazito.
Planina Javornik (včasih imenovana tudi Zajavornik), je največja pokljuška planina. Je del sirarske poti, zato je tu v sezoni paše kar živahno. V sirarni lahko kupimo domači sir, skuto in kislo mleko. Jeseni, ko se pastirji in sirarji umaknejo v dolino, koče samevajo. Zime so tu ostre. V sneg odeta pokrajina čez dan vabi tekače na smučeh in pohodnike. Ko pade noč pokrajina osami. Za silhueto koč tvori kuliso Viševnik in ostali vrhovi, ki se dvigajo nad planino Lipanca.
Sirarna je bila pred leti prenovljena, mnoge pastirske koče na obrobju pa žal propadajo. Vsako leto je kakšna manj. Z Nenadom sva bila nazadnje tu marca 2016. Takrat sem naredil dolgo ekspozicijski posnetek (40 minut) s snegom pokrite, nagnjene, podirajoče se koče, nad njo pa Severnico in okoli nje “krožeče” zvezde. To kočo sva letos zaman iskala. Ni je več. Za fotografski motiv sva izbrala drug pastirski stan, večji, z razprto leseno kritino, ki se bo verjetno naslednji sesul vase. Živost posnetku daje osvetlitev od znotraj, ki seva navzven in skuša zanikati dejstvo zapuščenosti.
Biti v jasni noči na vrhu Triglava je doživetje. Temperatura je bila nad ničlo, le sunki vetra so vzbujali nelagodje. Fotografiral sem dobro uro predno me je pregnalo z vrha, Samo pa je vzdrajal še uro dlje. Do Vodnikovega doma sva prispela ob dveh zjutraj. Ker je bila zimska soba zasedena, sva spala zunaj. Ravno prav, da sem posnel še eno fotografijo z dolgo ekspozicijo (60 minut) – sledi zvezd nad Mišelj vrhom in Triglavom.
Narava me v svoji jesenski barvitosti najbolj privlači. Žarenje jesenskih macesnov sva z Janjo danes doživela na sprehodu na Slemenovo špico. Najini najstniški otroci so med tem “čuvali dom”. Ko sva jim z vrha poslala SMS s pozdravi, sva z zamikom kakšne ure dobila pozdrav s postelje, pozdrav z vrha zofe in začudeno vprašanje: “Ali je zunaj že dan?” …
Ruševine cerkve sv. Silvestra ne najdeš med Genova top ten. Z malo sreče pa se lahko tam znajdeš in se sprehodiš skozi ostanke svetišča, ki ga prvič omenjajo že v 12. stoletju. Cerkev je bila med drugo svetovno vojno porušena. Stoji na območju predantičnega obzidja iz četrtega stoletja pr. Kr. in se danes vključuje v del arheološkega parka. Ker meji na genovsko fakulteto za arhitekturo, so jo “odkrili” umetniki, ki so si v cerkvi uredili prostore za svoje delovanje. Jutri praznujejo tretjo obletnico “okupacije”, kamor so tudi mene povabili na kosilo. Žal se zaradi drugih načrtov vabilu ne morem odzvati.
Nedavni komentarji