Chapelle St.-Bernard (Kapela sv. Bernarda) sta dala postaviti zakonca Maeght leta 1953, ob smrti njunega enajstletnega sina. Nad oltarno mizo visi lesen Kristus iz 15. stoletja, nad njim pogled zaključuje Braquov vitraj. Georges Braque velja, skupaj s Picassom, za začetnika kubizma.
Trgovca z umetninami, zakonca Aimé in Marguerite Maeght, sta za svojo zasebno zbirko umetniških del leta 1964 zgradila muzej, imenovan Fundacija Maeght. V gozdičku pod košatimi krošnjami provansalskih borovcev, v neposredni bližini vasice St-Paul-de-Vence, je zrasla arhitektura po zamisli španskega arhitekta Josepa Lluisa Serta, sodobnika in sodelavca Le Corbusierja.
Skulpture so razstavljene v parkih zunaj in predstavljajo stalno zbirko, slike znotraj pa se na določeno časovno periodo menjajo, saj je celoten fond slikarskih umetnin preobsežen, da bi bile razstavljene vse hkrati.
Zakonca Maeght sta bila osebna prijatelja Chagalla, Matissa in Mirója. Slednjemu je posvečen del vrta, imenovan Labirinthe de Miró. Labirint je postavljen v več nivojih in prepleta Mirójeve skulpture, mozaike, drevesa in vodo.
Za ljubitelje umetnosti 20. stoletja je obisk Fundacije Maeght na potepu po Provansi obvezen.
Boccadasse je idilična soseska Genove, ki se je razvila iz stare ribiške vasice. Sprehod med ozkimi uličicami vasice nam ponuja galerije, gostilnice in slaščičarne. Zvečer pritegne romantične duše, ki posedajo po vseh možnih kotičkih.
Na poti v Provanso sva se z Janjo ustavila v Genovi. Retrospektivna razstava Fulvia Roiterja “Fotografie 1948-2007” v Palazzo Ducale (Doževi palači) v Genovi je pravi kontrapunkt trušču uličnega dogajanja tega ligurijskega mesta.
Cerkev apostolov Petra in Pavla spada med najstarejše Srbske srednjeveške sakralne spomenike. Njen točen nastanek ni znan, zapisi pa kažejo, da je bil v 10. stoletju tu sedež škofije. Cerkev ima poseben pomen za zgodovino srbske pravoslavne cerkve, saj je bil tu med drugim krščen Stefan Nemanja.
Cerkev je bila leta 1979 vpisana na seznam Uneskove svetovne dediščine.
Kot fotograf sem bil najbolj fasciniran nad nagrobniki na pokopališču pred cerkvijo.
Samostan “Crna reka” je eden lepših pravoslavnih samostanov, ki smo jih obiskali. Objekt je zgrajen v skali. Znan je po relikvijah Petra Korinškega, kamor legajo romarji, ki verjamejo v čudežno moč njegovih kosti.
Ob kanjonu Mileševke smo se najprej povzpeli k ruševini gradu Mileševac, nato pa smo se spustili do votlin, kjer se je postil sv. Sava in živel svoje umaknjeno življenje. Včasih je tu mimo vodila pomembna trgovska pot Dubrovnik–Carigrad. Danes je kraj samoten, le okoli džamije je raztresenih nekaj preprostih tipičnih muslimanskih hiš. Ker nas je ujela nevihta, nas je pod streho vzela Edita – muslimanka, ki živi v eni od hiš. Posedli smo po preprogi in ob pitju kave počakali, da je neurje prešlo.
Ogled Kanjona reke Uvac, naravnega rezervata, zahteva vsaj eno popoldne. To bivališče skoraj 500 belogravih jastrebov se razprostira na površini 7.500 hektarov. Po vijugastih meandrih rečnega toka vklesanega v apnenčasto podlago reliefa smo se peljali s čolnom. Nekaj sto metrov peš vzpona na razgledišče “Molitva” nam je odprlo panoramski pogled na reko, medtem ko so nebo preletavali jastrebi.
Leta 1968 je skupina zanesenjakov na skali sredi reke Drine zgradila leseno hiško, ki je kasneje postala simbol mesta Bajna Bašta. Tja so se med počitnicami radi umaknili študentje. Skozi vsa leta svojega obstoja se hiška bojuje z naravo. Deroča Drina jo je leta 1999 že petič odnesla, a so jo leta 2005 ponovno zgradili. Šestič jo je zaradi dotrajanih betonskih nosilcev odneslo leta 2010, vendar je bila že prihodnje leto ponovno postavljena.
Kompotela (1989 m) je hrib, ki ima zame enega lepših slovenskih planinskih razgledov.
To noč je prišla Luna ne nebo malo pred deseto uro. Ker je bila prisotna le 23 % je rahlo osvetljevala grintovško skupino na severu, hkrati pa je še vedno prišla do izraza mlečna cesta v ozadju. Ta se je razprostirala od Turske gore pa vse do Kamnika. Panoramsko fotografijo sem sestavil iz šestih vertikalnih posnetkov.
Nedavni komentarji